Začetki OŠ Poldeta Stražišarja segajo v šolsko leto 1958/59, ko je v OŠ Koroška Bela začel delovati oddelek z otroki s posebnimi potrebami. Že naslednje leto je oddelek prerasel v samostojno ustanovo – OŠ s prilagojenim programom, ki je bila dobrih pet let popolnoma brez lastnih prostorov in je gostovala po različnih lokacijah občine Jesenice (v prostorih OŠ Prežihov Voranc, OŠ Tone Čufar, OŠ Koroška Bela, Gimnazija, Kosova graščina).
Stanje je bilo zelo težko, pogoji za delo v gostujočih šolah pa za otroke s posebnimi potrebami neustrezni. Prve lastne učilnice so uspeli dobiti 1966/67 v adaptirani stavbi nekdanjega vrtca, nasproti glavnega vhoda v Železarno Jesenice, zraven Delavskega doma pri Jelenu. Prostori tudi tu niso bili ustrezni zaradi bližine glavne prometne ceste in hrupa, ki ga je povzročal promet, zaradi bližine železarne in onesnaženega zraka, ki je prihajal iz bližnjih plavških dimnikov ter zaradi premajhnih oken, ki so onemogočala normalno svetlobo pri pouku.
Z leti, ko naj bi šola razširila svojo dejavnost, pa tudi zaradi premajhnega števila učilnic, so šoli sicer 1973/74 dozidali prizidek in tako pridobili 6 novih učilnic, ki pa še vedno v primerjavi z rednimi OŠ v občini niso dopuščale nobenega »razkošja« in še vedno so morali iskati dodatne prostore na različnih lokacijah v občini. Kljub obljubam in nadnaravnim prizadevanjem ravnateljev in pedagoškega kadra šole so le-to dobili šele 1990 leta v obnovljenem in nekoliko predelanem nekdanjem dijaškem domu Železarskega izobraževalnega centra, kjer jo imajo še danes.
Prva učiteljica – specialna pedagoginja je bila Jela Leštan. Za njo pa se je učiteljski kolektiv nenehno širil prav tako kakor sama dejavnost šole. Že leta 1977 so odprli Oddelek delovnega usposabljanja, naslednje leto Razvojni oddelek in v šolskem letu 1980/81 Delavnice pod posebnimi pogoji. Delo strokovnjakov – učiteljskega kadra je bilo zelo prizadevno kar se je kazalo tudi pri uspehih, ki so jih dosegali učenci šole na kulturnem, športnem in učnem področju.
(po Šolski kroniki povzela dipl. zgod. Natalija Štular, september 2006)
Polde Stražišar
Rodil se je 12. novembra 1902 v delavski družini na Javorniku pri Jesenicah. Že z devetim letom si je moral sam služiti vsakdanji kruh. Šel je v Preserje pri Borovnici in ostal tam do štirinajstega leta, ko se je šel učit za mesarskega pomočnika. Toda pri mesarjih ni bilo kruha zanj in vrnil se je na Jesenice.
Iskal je delo v jeseniški železarni, a mu ga niso dali. Poiskal si je delo v tovarni konzerv, kjer je delal, dokler ni šel k vojakom. Po odslužitvi vojaškega roka je dobil delo v tovarni na Jesenicah. To je bilo leta 1924. Takrat se je včlanil v delavsko društvo “Svoboda”, sodeloval je v igralski družini in pri pevskem zboru, bil je tudi telovadni vaditelj.
Polde Stražišar je bil vseskozi revolucionarno misleč delavec in so ga zato leta 1935 sprejeli v Komunistično partijo. Nekaj mesecev pred začetkom druge svetovne vojne so ga z mnogo drugimi revolucionarno usmerjenimi jeseniškimi in javorniškimi delavci internirali v Ivanjico.
Po prihodu Nemcev je odšel v partizane in postal poleg Gregorčiča in Žagarja najvidnejši partizanski borec. Leta 1941 je bil poveljnik partizanske grupe na Mežaklji in vodil borbe proti fašistom. Padel je v boju s sovražnikom julija 1942 na Lipanski planini na Pokljuki.
Viri: KONOBELJ, F.: Pod Možakljo in Karavankami so se uprli. Jesenice: Mestni odbor Zveze borcev Jesenice, 1954
